(1) Turnirji niso razvoj in zakaj so škodljivi za otroški nogomet ter šport

V otroškem nogometu in tudi drugih športnih panogah pogosto opazujemo pravo manijo. Vikend za vikendom ekipe drvijo na turnirje. Več tekem, več pokalov, več "izkušenj" (v narekovajih!).

Toda ta navidezna idila skriva resnico. Turnirji niso razvojno okolje, temveč iluzija napredka, ki pogosto koristi odraslim, ne otrokom.

Rezultat > učenje = napačna prioriteta

Na turnirju šteje zmaga. To pomeni:

• Trener zavestno in podzavestno izbira "boljše". Izloči (selekcionira) že za na turnir, nato jih na turnirju izloči (selekcionira) še dodatno. Dvojno izločanje.*

• Taktika prilagojena številčnemu rezultatu nadomesti raziskovanje in vso žlahtnost igre.

• Izločeni otroci, ki niso v ospredju, so doma ali sedijo na klopi (posledica vpliva dejavnikov na katere nimajo možnosti vpliva, biološki razvoj, datum rojstva itd.).

• ipd.

Učenje, preizkušanje, napake itd. To izgine. Zamenja jih pritisk in strah pred neuspehom.

Nogometna igra - poudarek na sodelovanju in razvoju, ne na rezultatu.

Individualizem, ego, napačna motivacija

Otrok začne razmišljati:

• "Če zmagam, sem pomemben."

• "Če dam gol, me bodo pohvalili."

• "Če ne igram, nisem vreden."

• In tako dalje in dalje, v otroški glavi ni meja.

Tako raste zunanja motivacija, ki izgine, ko izgine pozornost (!). A za trajno ljubezen do igre (življenja) je potrebna notranja motivacija (!). Radovednost, raziskovanje, ustvarjalnost.

Zgodnja selekcija = uničenje potenciala > greh št. 1!

Turnirji ustvarijo občutek, da so "dobri samo tisti, ki zmagujejo že pri 8-ih, 10-ih ali 12-ih". To pa pomeni:

• zanemarjanje "poznih" otrok; otrok, ki se biološko kasneje razvijajo in/ali so kasneje rojeni v koledarskem letu,

• frustracijo otrok, ki se razvijajo počasneje,

• neenake priložnosti,

• krčenje baze otrok, ki igrajo nogomet oz. se ukvarjajo s športom,

• zasovraženje gibanja, ki je eden od temeljev zdravega razvoja,

• itd.

Veliko otrok opusti nogomet oz. šport (protiutež, optimalen razvoj), ker niso "talenti št. 1" dovolj zgodaj.

Zgrešeno druženje - več oblika kot vsebina!?

Turnir naj bi povezoval, a v resnici:

• Je vse na hitro, v vrvežu.

• Površinski stiki brez globine.

• Prijateljstva iz treninga so pomembnejša kot 10 minut klepeta z nasprotnikom.

Pravo povezovanje zahteva čas, prostor in ponavljanje.

Pravo povezovanje je celoletni redni vadbeni proces. Strokovno izvedeni treningi so osnova in hkrati spregledana prava dodana vrednost.

Redni treningi vsak teden, vsaj 3x na teden, preko celega leta. Tudi zobe si umivamo redno in ne samo enkrat na teden.

Otroci z nogometno žogo, vsak svojo; simbol svobodne igre, ustvarjalnosti in notranje motivacije.

Preobremenitev otrok, izčrpavanje telesa

Turnirji pogosto pomenijo:

• 5 ali več tekem na dan,

• igranje v vročini, dežju, brez počitka,

• prehrana "na hitro", slab spanec, stres,

• povečan pritisk trenerjev, staršev in sebe.

To lahko vodi v duševno in fizično izgorelost, že pri npr. 10-12 letih.

Izguba otroške igre in spontanosti

Turnirji odvzamejo najpomembnejši del otroštva. Igro brez pritiska. Namesto veselja do žoge pride:

• stres,

• merjenje uspeha,

• primerjanje,

• potrtost,

• itd.

Ko tekma postane pomembnejša od igre, otrok izgubi stik z bistvom športa.

Odlična reklama (PR), slab razvoj

Turnirji se oglašujejo kot "nepozabna izkušnja". A pogosto:

• ni časa za učenje,

• ni prostora za napake,

• vse je usmerjeno v rezultat.

So kot hitra hrana ("fast-food") nogometa. Hitro, všečno, a dolgoročno škodljivo.

Zamenjava vrednot

Otroci se učijo, da štejejo:

• pokali, ne napredek,

• zmage, ne ekipni duh,

• kdo je najboljši (pri otrocih/mladih običajno posledica fizike oz. hitrejšega biološkega razvoja), ne kdo najbolj pomaga, je najbolj srčen, je najbolj vztrajen ipd.

To je nevarno, ker iz športa odvzema vzgojno funkcijo, ki je najpomembnejši del, ki gradi posameznika in zdravo družbo!

Finančna in časovna izčrpanost staršev

Turnir pomeni:

• Stroške prijav, prevoza, hrane, opreme itd. Starši turnirje običajno plačujejo dodatno; poleg vadnin, članarin in opreme.

• Celodnveno ali vikend obremenitev in izčrpanost po turnirju.

• Množico nepotrebnih pritiskov, ki se na turnirju večkratno potencirajo.

• Stigmatizacijo staršev "slabših" otrok, ki ne igrajo.

Vse skupaj ni poceni in marsikdo si že nogometa ne more več privoščiti, kaj šele smučanja.

Si želimo v službo hoditi samo še za plačilo nogometa, športa? Si želimo na rob družbe odrivati že tako odrinjene?

Ali ni ena od glavnih vlog nogometa prav široko povezovanje vseh in vsakogar ne glede na status, barvo, finance, spol? Tudi bolj šibkih (socialno, finančno, časovno, energijsko itd.)?

Ali ni nogomet, kot redna celostna ("biopsihosocio") dejavnost, redka rešilna bilka, ki jo imajo takšne družine, mi jih pa še iz tega izganjamo? Ali si želimo nogomet samo za elito?

Znani pregovor pravi:

Vsaka družba je močna toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen.

Nogometni turnir - pozornost na videz in trofeje, namesto na igro in učenje.

Turnirji = ogledalo odraslih, ne otrok

Turnirji so pogosto oder za odrasle, ne za otroke.

Na tribunah se odvija "drugi turnir". Tekmovanje staršev v statusu, obnašanju (vpitje, žaljenje, kritiziranje itd.) in videzu.

Prekomerno pitje alkohola, preko dneva in dodatno v večernih urah po tekmah, obvezna "tradicija", ki "pripada" staršem. Pogosto pa iz njih izvabi vse najslabše.

Alkohol ubija razum (murn modrec), delovanje prefrontalnega korteksa je utišano in ko utihne razum, nastopi primitivna živalskost. Otroci vse to vidijo.

Oče, moj vzornik, pije že šesto pivo in živalsko kruli na sodnika.

Pogosto vidimo napuh staršev, ki mislijo, da so njihovi otroci nekaj več, ker so igrali proti ekipi iz tujine, nosili personalizirano opremo ali spali v hotelu.

Turnirji postajajo prostor, kjer se (navidezno) finančno bogatejši razkazujejo, ostali pa lovijo ta tempo. Kot zapisano zgoraj, na račun zdravja in dostojanstva.

Otrok naj bi bil v središču. A na turnirjih je vse prevečkrat zgolj sredstvo. Sredstvo klubov, trenerjev in staršev za zasebne ambicije.

Kaj je potem bistvo nogometne šole čisto VSEH (!) nogometnih klubih?

Nogometna šola ni prostor za zbiranje pokalov. Je prostor, kjer:

• Otrok gradi odnos do sebe in drugih.

• Se uči discipline, odgovornosti in sodelovanja.

• Preko igre razvija samozavest, odpornost in spoštovanje.

• Trener NI le strateg, ša manj selektor (ti ja, ti ne). Je mentor, vzornik, vodnik!

Če je trener mentor, vzornik, vodnik otrokom in jim NE želi slabo, zakaj potem taka obsesija s turnirji!?

Razvoj ni hiter. Je postopen, sistematičen in potrpežljiv.

Kaj otrok RES potrebuje?

• Tekme z znanimi nasprotniki, brez pritiskov.

• Treninge, kjer je poudarek na učenju (napaka ni nekaj slabega, je pot k znanju). Histerično dretje trenerja ob narejeni napaki otroka pa je napaka in to huda ter s posledicami.

• Pohvalo in pohvalo, vodenje, pomoč in usmeritev. Seveda, tudi red in disciplino.

• Igralne dneve, kjer ni številk in lestvice.

• Sproščenost, varnost, čas za napake.

Za konec, pustimo otrokom otroštvo

Otroci ne potrebujejo turnirskih trofej. Potrebujejo žogo, varen prostor in odrasle, ki znajo postaviti mejo med svojimi ambicijami in njihovimi potrebami.

Dovolj imamo otroških turnirjev za odrasle. Zgradimo raje nogomet in šport po meri otrok in za otroke. Mi smo na potezi! Kako se bomo z dejanji, delom postavili po robu praksi, ki škodi?

Zelo preprosto. Konkretno. Če nam je res mar za otroke in družbo, bomo rekli "NE, hvala".

*O kontradiktornosti in humanosti izločanja (selekciji) v otroškem športu več kdaj v prihodnosti. V razviti družbi tega tisočletja bi pričakovali vse nasprotno, solidarnost, razumevanje, zahtevo vseh vpletenih (staršev, trenerjev itd.) po tem, da se priložnost dokaj enakomerno ponudi vsem otrokom na tekmi, a v praksi se vedno znova in znova izrazi vsa beda sebičnosti in ega. Še huje, niti ne na skrito, po tiho, z vsaj malo sramu, ampak na glas, primitivno in žaljivo. Kje je osnovna kultura, kje so vrednote, kje je sočutje itd.? Brez najmanjšega zavedanja globine pomena, prav vsak je lahko že jutri na drugi strani puškine cevi!?

V seriji blog zapisov osvetljujemo nekatere ključne izzive sodobnega otroškega nogometa v nogometnih šolah nogometnih klubov. Ta prispevek je del te serije. Vabljeni k branju vseh zapisov. Otroški nogomet ni le igra z žogo. Je prostor, kjer se oblikujejo vrednote, razvijajo odnosi in postavlja temelj za celostni razvoj otroka. A čedalje bolj pogosto in agresivno smo priča praksi, ki namesto varnega okolja za rast postavlja otroke na oder pritiskov, primerjav in hitrega dokazovanja. Povabilo vsem k premisleku in spremembi.