(3) Ko pot ni prava, a množica vseeno hodi po njej

Razmislek o tem, zakaj vztrajamo pri škodljivih nogometnih praksah in kaj lahko naredimo drugače.

Vsak dan znova, na vsakem igrišču in v vsakem klubu, se dogaja isto: otroci igrajo, starši navijajo/podpirajo, trenerji vodijo.

In vse bi bilo prav, če ne bi bilo tolikšnega razkoraka med tem, kar vemo, da je prav za otrokov razvoj, in tem, kar dejansko počnemo.

Namesto da bi šli naprej, se vedno znova vračamo na začetek. Ali še huje: korakamo nazaj.

Trener vodi otroke med tekmo, pedagog in mentor, ne le selektor in strateg.

Še pred leti so se v nogometnih krogih pojavljali pogumni posamezniki, ki so opozarjali na škodljivost turnirjev, zgodnjega izločanja (selekcije), rezultatov kot glavnega merila. Danes pa teh glasov ni vedno več, ampak vedno manj.

Čeprav bi pričakovali, da se z več znanja, izkušenj in raziskav veča tudi zrelost sistema, se dogaja prav nasprotno. Vedno več klubov in trenerjev sprejema napačne prakse kot nekaj povsem običajnega, celo zaželenega.

Normalizacija napačnega

Turnirji vsak konec tedna. Starši, ki merijo napredek svojega otroka po številu zmag. Trenerji, ki rezultat postavljajo pred razvoj.

To ni več izjema, to je postalo norma.

Kdor izstopa, kdor sprašuje, kdor deluje drugače, kdor opozarja, hitro dobi etiketo "komplicira". In ravno ti so tisti, ki se pogosto najprej umaknejo, utrujeni, ker govorijo v prazno. Narobe svet.

Zakaj klubi vztrajajo, čeprav bi morali vedeti bolje?

Vprašanje, ki si ga je treba postaviti brez olepševanja: Kako je mogoče, da trenerji in klubi, ki bi morali imeti vsaj osnovno znanje o razvoju otrok, to podpirajo?

Je težava v neizobraženosti? V pomanjkanju širine? Odgovornosti? V tem, da razvoj družbe in znanost o otroštvu, gibanju/športu preprosto nikogar več ne zanimajo?

Ali pa v tem, da je tekmovalna logika, uokvirjena v današnjo potrošno, instant družbo, postala edina, ki se splača?

Mnogi klubi in posamezniki se ne vprašajo, kaj otroci potrebujejo, ampak > kaj je trenutno videti dobro, > kaj bo všeč staršem in > kaj bo prineslo več všečkov na FB strani.

Nogomet je postal izdelek, otrok pa sredstvo za zadovoljitev interesov odraslih.

Starši: gorivo napačnega sistema

Starši bi morali biti varuhi otrokove igre, a prepogosto postanejo navijači lastnih projekcij. Tekmujejo med seboj, merijo uspešnost svojih otrok in sebe skozi prizmo uspehov na turnirjih.

Na tribunah ni redkost, da se ob igri prepletajo alkohol, napuh, dokazovanje in tekmovanje odraslih. Igra otrok pa se v vsem tem izgubi, skupaj z otrokom samim.

Trenerji > pedagogi, mentorji: razpeti med sistemom in vestjo

Tudi tisti, ki vedo, da to ni prav, pogosto klonejo. Sistem jih sili v prilagajanje. Bojijo se izgube otrok, podpore staršev, delovnega mesta.

Vztrajati pri vrednotah pomeni pogosto plavati proti toku. In plavanje proti toku boli. Mnogi zato obmolknejo, drugi odidejo. Največkrat brez hrupa.

Kaj je (še) bistvo nogometne šole v klubih?

Nogometna šola mora biti prostor, kjer se otrok razvija kot celostna osebnost.

Kjer je v ospredju proces, ne rezultat. Kjer sodelujejo vsi, ne le izbrani. Kjer štejejo odnosi, ne pokali. Kjer je vredno zmagati, a še pomembneje je znati izgubiti. Kjer se otroka uči spoštovanja, sodelovanja, odgovornosti in radosti gibanja.

Vse ostalo je iluzija uspeha.

Kaj lahko naredimo drugače?

1. Postavimo jasne vrednote in jim ostanimo zvesti. Tudi, ko bo/je težko.

2. Gradimo lokalna okolja po meri otrok, ne staršev, ne klubov, ne ambicij odraslih.

3. Podpirajmo trenerje/pedagoge, ki se trudijo, da bi bilo drugače.

4. Pogovarjajmo se s starši, trenerji, veliko jih čuti pravo pot.

5. Ustvarimo alternative. Lige brez selekcij, turnirje brez lestvic, dogodke brez stresa, razvojne poti brez bližnjic.

To ni le razmislek. To je apel.

Apel vsem, ki vam je mar za otroke. Vsem, ki imate željo, vpliv, moč odločanja, prostor za spremembo. Vsem, ki ste razpeti, doživljate dnevne pritiske, a še niste uspeli odločno in kulturno povedati, da to ni prava pot. Vsem, ki čutite, da nekaj ni prav, a morda še niste naredili koraka.

Naredimo ga. Korakajmo. Skupaj. Ker igra mora ostati otrokova. In nogomet mora biti prostor, kjer rastejo ljudje, ne le ambicije.

V seriji blog zapisov osvetljujemo nekatere ključne izzive sodobnega otroškega nogometa v nogometnih šolah nogometnih klubov. Ta prispevek je del te serije. Vabljeni k branju vseh zapisov. Otroški nogomet ni le igra z žogo. Je prostor, kjer se oblikujejo vrednote, razvijajo odnosi in postavlja temelj za celostni razvoj otroka. A čedalje bolj pogosto in agresivno smo priča praksi, ki namesto varnega okolja za rast postavlja otroke na oder pritiskov, primerjav in hitrega dokazovanja. Povabilo vsem k premisleku in spremembi.