Telo je eno; v njem se neločljivo izražajo fizično, duševno in duhovno

Dolga stoletja je prevladovala predstava, da smo razdeljeni na dve snovi: telo in dušo. Dualistična razlaga človeka, ki jo poznamo že iz Platonove in Descartesove filozofije, je človeka razdelila na "nižjo" telesnost in "višjo" duševnost/duhovnost.

A danes, ko vse bolj razumemo kompleksnost človeškega bivanja, je jasno, da ta ločitev ni samo zastarela, temveč napačna.

Človek ni sestavljen iz telesa in nečesa drugega. Človek je telo, a ne zgolj fizično telo. Telo je enotno polje izražanja treh razsežnosti: fizične, duševne in duhovne.

Še več: telo ni nasprotje duševnega ali duhovnega, temveč je nadpomenka obojemu in tudi fizičnemu. Vse to je telo. Telo kot živo celostno bivanje.

Zahajajoče sonce boža klasje. Narava nas uči: telo ni del, je celota. Ena resničnost, en utrip.

Ena resničnost, trije izrazi

Fizično je to, kar občutimo kot snovno telo. Mišice, živci, gibanje, bolečina, srčni utrip.

Duševno je to, kar doživljamo kot notranje. Misli, čustva, spomini, volja, hrepenenje, osebnost.

Duhovno pa je tisto, kar nas povezuje s presežnim. Ne religioznim (!), temveč s tistim, kar presega vsakdanjo uporabnost: smisel, notranjo tišino, intuitivno zavedanje, občutek povezanosti z življenjem, prasilo in vesoljem kot celoto.

Vse troje je telo. Ena izkušnja. Ena resničnost.

Telo ni lupina za dušo. In duša ni v neki nevidni sobi, ločena od mesa in kosti. Ko čutimo tesnobo, jo občutimo kot napetost v prsih. Ko doživimo hvaležnost ali ljubezen, je to telesen dogodek. Ko se v tišini dotaknemo nečesa večjega, gre tudi srčni utrip počasneje. Duhovno, v smislu stika s smislom, globino, povezanostjo, se dogaja v telesu. Ne mimo njega.

Nevroznanost, dušeslovje in utelešeno doživljanje

Sodobna znanost nam pomaga videti, kar so intuitivno vedeli že mnogi: da telo ni stroj, ki ga vodi um, ampak živa celota, kjer se vse odvija hkrati.

Duševna stanja so nevrobiološka. Izkušnje smisla puščajo sledove v možganih. Duševna terapija (psihoterapija) zdravi tudi telo, fizične (somatske) prakse vplivajo na duševnost, meditacija spreminja strukture v živčevju.

Ko telo trepeta, jezik odpove, srce spregovori, je to fizično, duševno ali duhovno? Odgovor je: vse hkrati.

Znanost pa še vedno vztraja pri ločitvi

Ironično protislovno pa je, da se tudi danes, kljub razvoju nevroznanosti, duševno-fizičnih (psihosomatike) in celostnih pristopov, v znanstvenem jeziku pogosto še vedno uporablja oz. vztraja pri ločitvi na telo in dušo (psiho), še posebej na področjih, kot so selekcijski tekmovalni šport, športna rekreacija/telesna kultura, okrevanje po poškodbah (rehabilitacija), giboslovje (kineziologija) ali dušeslovje (psihologija) uspešnosti.

A v resnici ni duševne (psihološke) priprave, ki bi potekala ločeno od telesa. Vsaka misel, vsak vzpodbudni (motivacijski) impulz, vsaka čustvena stiska se dogaja v živčnem sistemu, hormonih, mišični napetosti, dihanju. In tudi fizična moč brez notranje volje, osredotočenosti in smisla ni nikoli zares celostna. Ko tečeš, ne teče tvoje telo namesto tebe, ti si tisti, ki tečeš, s celim bitjem.

Takšna je zmota, ki jo pušča v jeziku in mišljenju zastareli dualizem, da obstaja nekaj, kar je "duša (psiha) brez telesa" ali "telo brez zavesti". A to ne obstaja. Obstaja le človek, kot utelešeno, doživljajoče, dišeče, trpeče, misleče, hrepeneče bitje. Ena celota.

Telo kot pokrajina: pot, ki se ne razcepi, ampak se vije skozi vse dimenzije bivanja.

Resnična primera iz športa

Poškodba: okrevanje se zgodi, ko se človek sestavi v celoto

Športnik (profesionalni ali rekreacijski) si pri treningu huje poškoduje koleno. Operacija uspe, sledi rehabilitacija. Po nekaj mesecih je fizično pripravljen, mišična masa se vrača, gibljivost se izboljšuje. A ko se želi vrniti na igrišče, nekaj zablokira. Korak je negotov, telo zadržano. Ne zmore.

Čeprav so telesne funkcije obnovljene, človek kot celota še ni pripravljen. Prisoten je strah, dvom, čustveni upor. Globoko v njem je nezaupanje in to se izraža tudi skozi mišice, gib, odziv.

Okrevanje ni več samo fiziološki proces. Vključuje tudi duševno pomiritev in notranjo (duhovno) odločitev, da si ponovno pripravljen stopiti naprej.

Ko športnik ponovno vzpostavi stik s sabo, skozi pogovor, prisotnost, dihanje, simbolni pomen vračanja, se nekaj sestavi. Ne posamezna plast, temveč človek kot telo v najširšem pomenu, kot celota, ki misli, čuti, se spominja in pomeni. Šele takrat lahko stopi čez.

Meditacija: stik s seboj je izkustvo telesa kot enosti

Meditacija pogosto velja za nekaj duhovnega, celo oddvojenega od telesnega. A v resnici se prav v meditaciji pokaže, kako tesno prepletene so vse razsežnosti telesa: fizična, duševna in duhovna.

Ko človek sede ali leže (lahko tudi hodi) in se umiri, postane pozoren na dihanje, napetost, srčni utrip. Pridejo misli, čustva, spomini. Z vsako fazo opazovanja se globlje povezuje s seboj. Skozi to prakso ne beži iz telesa, vrača se vanj. Ne k mišicam, temveč k izkustvu celote, ki diha, občuti, sliši in nosi pomen.

Ko se prebudi globoki mir, tišina ali občutek smisla, se ta ne zgodi v misli, zgodi se v čutnem, neposrednem zaznavanju, kot toplina, razširjenost, mehkoba, odprtost. To ni zunajtelesna izkušnja, temveč doživetje telesa kot enosti, kot prostora, kjer prebivajo fizično, duševno in duhovno.

Ena resničnost – monistični pogled

Filozofsko gledano ta pogled zavrača dualizem in se naslanja na monizem. Idejo, da obstaja ena sama temeljna resničnost, iz katere vse izhaja.

Človek ni razdeljen na dve ločeni snovi, telo in dušo, temveč je eno bitje, ki se izraža na različnih ravneh, kot fizično telo, kot čuteče in misleče bitje (duševno), in kot iskalec smisla, stika, prisotnosti (duhovno).

Monistični pogled nas tako vrača v telo kot v prostor celote, prostor, kjer so občutki, misli, intuicija, bolečina in presežnost neločljivo prepleteni.

Kaj to pomeni za naš odnos do sebe? Če smo resnično telesa, ne kot predmeti, temveč kot živa, čuteča in iskalna bitja, potem se moramo naučiti biti s seboj drugače:

• Ne ločevati med “glavo” in “telesom”. Vse je telo.

• Ne zanemarjati duhovnega, kot da bi šlo za nekaj izven sveta. Duhovno je telesno, ne religiozno (!), temveč bivanjsko, vseprisotno, prasilno.

• Ne gojiti duhovnosti, ki beži od telesa, ampak takšno, ki se vanj vrača.

• Ne zdraviti simptomov brez odnosa do človekovega smisla, trpljenja ali hrepenenja.

Enost kot temelj

Zavrnitev dualizma ni zgolj filozofska drža/poteza. Je povabilo k temu, da se sprejmemo kot celota. Da ne ločujemo več “višjega” in “nižjega”, temveč vse, kar smo, meso, misel, smisel, priznamo kot eno.

Telo je eno, v njem se neločljivo izražajo fizično, duševno in duhovno. Vse, kar smo, se dogaja tu. V tem dihu. V tem utripu. V tej prisotnosti.