Sreča kot iluzija: kako nas potrošništvo in "zunanje stvari" oddaljuje od resnične izpolnitve
- Monist
- May 9
- Branje traja 2 min
V sodobni družbi se sreča/zadovoljstvo pogosto dojema kot nekaj zunanjega. Dosežena z materialnimi dobrinami, potovanji, uspehom in potrditvami na družbenih omrežjih.
Toda ali nas ta nenehni lov za užitki zares pripelje do izpolnitve?
Ali pa nas, nasprotno, oddaljuje od pravega smisla, vrednot in notranjega miru?

1. Sodobna iluzija sreče
V kulturi, kjer se vrednoti (pogosto navidezne, prirejene, olepšane) dosežke, videz in status, se sreča/zadovoljstvo pogosto zamenjuje za (bežno) zadovoljitev.
Nov avto, popolne počitnice ali objava z več sto "všečki" prinašajo kratkotrajen občutek evforije, ki pa hitro zbledi.
Oglaševanje in družbena omrežja vztrajno utrjujejo predstavo, da je sreča/zadovoljstvo odvisna(o) od zunanjih okoliščin kar posameznika postavlja v stanje stalnega hrepenenja/pomanjkanja.
2. Zakaj užitek ni enako smisel
Že antični filozofi, kot sta Epiktet in Mark Avrelij, so opozarjali, da je iskanje užitkov nestanovitno in kratkotrajno.
Hedonistični pristop, ki enači srečo (zadovoljstvo) z užitkom (zadovoljitev), vodi v nenehno iskanje nove zadovoljitve in v praznino, ko to mine.
Stoiki so trdili, da prava sreča/zadovoljstvo izvira iz notranje naravnanosti: v sposobnosti obvladovanja svojih čustev (duševnih procesov), v odpornosti na zunanje motnje ter v sprejemanju življenja takšnega, kakršno je.
3. Monizem kot temelj notranje izpolnitve
Monistični pogled na svet ponuja drugačen odgovor: vse je eno, vse je povezano.
Če se zavedamo te globoke povezanosti, prenehamo iskati izpolnitev v ločenih predmetih in dosežkih.
Sreča/zadovoljstvo postane stanje notranje usklajenosti in zavedanja, ne trenutek ekstaze, ki ga ponujajo zunanje okoliščine.

4. Stoicizem kot pot do notranjega ravnovesja
Stoicizem ponuja praktična orodja za dosego notranjega miru:
Ločevanje med tem, kar lahko nadziramo, in tem, česar ne moremo.
Dnevna refleksija: kako sem danes ravnal v skladu s svojimi vrednotami?
Sprejemanje življenjskih izzivov kot priložnosti za rast (amor fati).
S tem pristopom postane posameznik manj odvisen od zunanjih dogodkov in bolj trdno zasidran v svojem notranjem svetu.
V razmislek
Kaj bi se zgodilo, če bi prenehali loviti potrditve od zunaj in začeli graditi notranji steber izpolnitve?
Bi v tem našli tisto, kar danes zaman iščemo v nakupovalnih centrih, letališčih in zaslonih?
Za konec
Trajna izpolnitev ne izhaja iz zunanjih dosežkov, temveč iz notranje skladnosti/ravnovesja in razumevanja lastnega mesta v svetu.
Če opustimo lov za kratkotrajnimi užitki in se osredotočimo na gradnjo notranjega ravnovesja, odpremo prostor za srečo/zadovoljstvo, ki je odporna(o) na spremembe zunanjega sveta.